Interviews

Darko Ivić - Interview for RTV SLOVENIA

02.07.2025.

Bosifest – mednarodni filmski festival oseb z invalidnostjo v Beogradu že 15 let organizira Darko Ivić, direktor festivala in ustanovitelj ter predsednik nevladne organizacije Hendi centra "Koloseum".

Darko Ivić je kot otrok zbolel za mišično atrofijo, zaradi katere od 24. leta uporablja invalidski voziček. Že kot najstnik se je navduševal nad filmsko umetnostjo in je leta 1985 odprl svoj video klub, kar mu je, kot pravi, precej pomagalo pri zasnovi Bosifesta, edinega filmskega festivala oseb z oviranostjo na Balkanu, ki gosti avtorje s celega sveta in ruši stereotipe o osebah z invalidnostjo.

Letos pripravljate že 16. festival po vrsti, od kod ideja zanj?

Festival je nastal v sodelovanju z igralcem Markom Stojanovićem (članom Paraolimpijskega odbora), s katerim sem leta 2009 prišel na idejo, da za Mednarodni dan invalidov prikažemo filme na temo invalidov v športu. Takrat nisem vedel, da obstajajo filmi o športnih aktivnostih invalidov. Marko Stojanović me je povezal s predsednikom Mednarodnega olimpijskega odbora iz Italije, ki nam je ponudil tri filme na to temo. Predvajali smo jih na okrogli mizi, ki smo jo organizirali ob Mednarodnem dnevu invalidov. Ko sem ugotovil, da obstaja res veliko dokumentarnih filmov o življenju in delu invalidov, sem se odločil, da bom naslednje leto poskušal organizirati filmski festival za invalide z naslovom Bosifest - Beograjski mednarodni filmski festival dokumentarnega filma. Sledil je pravi šok, saj so nam ustvarjalci s celega sveta že za prvi festival poslali več kot 200 filmov, in seveda nismo pričakovali, da bo festival dosegel takšne razsežnosti.

Bosifest omogoča vpogled v življenja ljudi z invalidnostjo. Njegova misija, kot ste zapisali v lanskem uvodniku, je graditi bolj human in inkluziven svet različnosti in njegovega bogastva.

Moram povedati, da imamo zelo majhno finančno podporo mesta Beograd, zato vse skupaj temelji na velikem angažmaju nas samih, filmskih ustvarjalcev, navdušencev in prostovoljcev. Smo pa uspeli k festivalu privabiti tudi profesionalce, ki mu dajejo verodostojnost. To so selektorji in člani žirije. Ideja Bosifesta je ustvariti vez med osebami z invalidnostjo in profesionalnimi filmskimi ustvarjalci, ki znajo njihove težave prikazati na način, da jih razume in vidi čim več ljudi. Drugi cilj je, da ti filmi dosežejo čim širše občinstvo, zlasti mlade gledalce, in opomnijo na to, kaj pomeni beseda empatija, saj je v današnji družbi močno primanjkuje. Mislim pa, da smo v zadnjih osmih letih naredili veliko z gostovanjem po šolah, kjer smo ozaveščali mlade.

Do zdaj ste v sklopu festivala predvajali že več kot 800 filmov. Kako jih izbirate?

V prvih letih smo na festivalu predvajali do 30 kratkih in dolgih filmov. Izkazalo se je, da je bilo to predvsem za mlado občinstvo prenaporno. Zato zdaj v treh festivalskih dneh prikažemo med 10 in 12 celovečernih filmov in še nekaj kratkih filmov, ki imajo močno vsebino in zato igrajo veliko vlogo pri razbijanju stereotipov o osebah z invalidnostjo.

Predvajate filme s celega sveta?

Absolutno, filmi prihajajo z vseh kontinentov. Žal mi je, da je najmanj filmov iz Srbije in cele naše regije. To je zame fenomen, ne razumem, zakaj je tako. Konec koncev smo edini na Balkanu, ki organiziramo festival, na katerem prikazujemo filme o življenju invalidov, ki jih lahko ustvarijo tako invalidi kot vsi ostali. Pomembno je, da je film posnet kakovostno in profesionalno, ni dovolj dobra zgodba, film mora biti kakovosten. Naj ponazorim s primerom filma iz Kragujevca, ki govori o tekaču s posebnimi potrebami. Zgodba je neverjetna, a žal so jo posneli brez kadriranja, brez celotne zgodbe. Ta športnik 45 minut filma samo teče in hkrati pripoveduje svojo zgodbo, ki je sicer zelo zanimiva, žal pa je celoten film posnet na način, ki ni zanimiv. Na kratko, dobra zgodba ni dovolj. Filmi morajo biti strokovno posneti, poleg tega pa tudi imeti močna sporočila.

Je festival dostopen tudi za slepe in slabovidne ter gluhe in naglušne gledalce?

Na otvoritveni in zaključni slovesnosti festivala je vedno prisoten tolmač za znakovni jezik, tako da ju gluhi lahko spremljajo. Sodelujemo tudi z združenjem, ki sinhronizira filme za slepe, vendar pa sinhronizacija filma stane med 800 in 1000 evri, mi pa za organizacijo celotnega festivala od mesta in države prejmemo 10 tisoč evrov. S tem denarjem komaj pokrijemo stroške potovanja in prenočišča gostujočih filmarjev, vsi drugi sodelujejo prostovoljno. Težko se primerjamo z državami, kot sta Nemčija ali Nizozemska, ki imata za podobne dogodke na voljo od 40.000 do 100.000 evrov. Kljub temu smo v svetu prepoznani s strani ruskega, poljskega in tudi najmočnejšega IDFA festivala dokumentarnega filma oseb z invalidnostjo, ki se trudijo, da bi nam šli nasproti in nam zagotovili stike z ljudmi, ki so pripravljeni sodelovati z nami.

Tudi na Bosifestu predvajate zgolj dokumentarne filme. Kakšni so pogoji za sodelovanje?

Res je. Trudimo se, da izbiramo dokumentarce, ki so dolgi najmanj 25 do 30 minut, večina pa je dolga nekje okoli 80 minut, saj menimo, da so to filmi, ki lahko prikažejo največ. Prijave za naslednji festival smo zbirali do 21. aprila. Prijavljeni filmi ne smejo biti starejši od petih let in morajo vsebovati angleške podnapise. Za obiskovalce je vstop v Jugoslovenski kinoteki vse tri dni brezplačen, saj je festival predvsem izobraževalnega značaja. Naše filme pogosto prikazujemo v postprodukciji po festivalih v drugih mestih po Srbiji, na fakultetah in srednjih šolah. Po projekciji filmov organiziramo okrogle mize, tribune in diskusije, na katerih sodelujejo avtorji in igralci filmov. Tovrstni dogodki študentom in srednješolcem ponujajo možnost pogovora z njimi. Glavni cilj festivala je vrniti ali prebuditi empatijo med mladimi in jim pokazati, da lahko osebe z invalidnostjo živijo normalno življenje s podporo in razumevanjem družbe.

Festival organizirate že 15 let. Bi rekli, da se je v tem času družba spremenila? So ljudje v Srbiji bolj ozaveščeni in strpni do oseb z invalidnostjo?

Zagotovo. Najpomembneje je, da so naše dvorane zadnjih osem let polne in da se nekateri obiskovalci, ki so festival prvič obiskali še v času šolanja, vračajo na festival. To mi daje upanje, da bodo mladi skozi festival pridobili veliko znanja o življenju invalidov in se vrnili k nekaterim pravim vrednotam, ki smo jih žal izgubili. Po drugi strani pa mi je žal, da ministri in odločevalci na lokalni ravni ne prepoznajo priložnosti Bosifesta za pozitivno predstavitev Srbije in Beograda v svetu ter vrednot samih invalidov. Nekaj malega se je spremenilo na bolje, a mislim, da bo potrebno še veliko truda in dela, da pridemo do točke, ko bodo osebe z invalidnostjo postale enakopraven del družbe, kar je moj končni cilj. Žalostno je, da mladi v Srbiji razmišljajo le o koristi, zato je prostovoljstva med mladimi zelo malo. Nihče prostovoljstva na mednarodnem festivalu ne razume kot priložnosti, da spozna izjemne ustvarjalce s celega sveta, se nauči nekaj o organizaciji velikih dogodkov, sodeluje z novinarji in je del razbijanja stereotipov. To me zelo žalosti.

Kako pa je z dostopnostjo v Beogradu?

To je ena največjih zagat pri nastanitvi gostov festivala, ki uporabljajo invalidski voziček, saj v Beogradu skorajda ni namestitev, ki so popolnoma dostopne. Če so dostopne sanitarije, potem ni dostopna postelja ali obratno. Tudi drugače Beograd ni dostopen za osebe z invalidnostjo. Ko smo se z eno od lokalnih turističnih agencij dogovarjali za ogled mesta, so nam rekli, da za osebe z vozičkom to ni možno. Zdi se mi, da sta na voljo zgolj dva dostopna hotela, ki pa sta izjemno draga, saj nočitev stane od 200 do 300 evrov. Tudi razumevanje tistih, ki omogočajo prilagoditve, je slabo. Zato so rampe pogosto prestrme in neuporabne, prehodi s klančinami so blokirani, ljudje so neobzirni in parkirajo na naših mestih. Večkrat sem moral zaradi tega prevoziti 200 metrov več, saj sem moral po drugi poti. Ko sem kdaj komu omenil, da to ni prav, pa sem naletel na jezo in tudi klofuto.

Nekdo, ki ste ga opozorili, da je nepravilno parkiral, vas je udaril?

Da. Ljudje preprosto ne razumejo, kaj potrebujemo. Najhujše od vsega pa je, da se ob prenovi pločnika, ki je imel klančino, to pozabi in rezultat je nov pločnik, ki pa ni več dostopen. In potem je spet treba krožiti, da prideš do cilja. Nekje okoli 70 odstotkov notranjosti stavb je sicer dostopnih, a to ne pomaga kaj dosti, če ni dostopen vhod v stavbo. Lani sem se dogovarjal za sestanek na Sekretariatu za kulturo, a se je izkazalo, da ne morem vstopiti v njihovo dvigalo, ker je bilo preozko za moj voziček. Poleg tega je do dvigala vodilo 15 stopnic. Ponudili so mi drugo lokacijo, ki je bila dostopna, kar pomeni, da lahko pridemo do rešitve, če sta prisotna razumevanje in volja prisotna. Torej ne gre le za fizične ovire, ampak tudi za ovire v glavah ljudi. Obstajajo ljudje, ki so pripravljeni pomagati, vendar pogosto ne poslušajo, kako lahko pomagajo, ampak vztrajajo pri tem, da bodo dvignili invalidski voziček ali da vas bodo nesli, ampak jaz sem proti temu, ker želim biti neodvisen.

V Sloveniji samostojnost oseb z invalidnostjo omogočajo osebni asistenti, jih imate tudi v Srbiji?

Tudi pri nas imamo sistem osebne pomoči, ki jo financira država. Pomoč trenutno ponuja agencija, ki jo je sprva vodila izjemna oseba, vendar je ta žal preminula. Po njeni smrti so agencijo prevzeli ljudje, ki ne razumejo potreb oseb z invalidnostjo. Tako imamo zdaj pomočnike brez empatije, ki svoj poklic opravljajo izključno zaradi zaslužka. Ocenjujem, da je zgolj 10 odstotkov osebnih pomočnikov, ki ta poklic opravljajo pravilno. Imamo zakon o osebni pomoči, ki se ga ne upošteva. Osebni pomočniki nimajo nobenega usposabljanja, prijavijo se in dobijo službo - ljudje, ki ne razumejo potreb invalidov.

Kaj pa vi, imate osebnega asistenta?

Ne. Iskal sem osebnega asistenta, ki bi mi lahko pomagal pri delu. Želel sem si osebo, ki ni starejša od 40 let, ki obvlada angleški jezik in delo z računalnikom, pa so mi iz agencije sporočili, da iščem nekaj, kar ne obstaja. Pritožil sem se socialni službi, a ni pomagalo.

Končajva s povabilom na šestnajsti Bosifest, ki bo potekal od 20. do 22. oktobra 2025 v Jugoslovenski kinoteki v Beogradu. Ste filme že izbrali? Je med njimi tudi kakšen iz Slovenije? Ali bo možno katerega od filmov videti tudi v Sloveniji?

Filme si trenutno ogleduje selektor Bosifesta 2025 Dragan Nikolić, ki naj bi do 15. julija izbral 14 do 15 filmov, ki bodo prikazani na letošnjem festivalu. Izbrane filme bomo nato predali žiriji, ki bo izbrala nagrajence (Grand Prix za najboljši film, za najboljši scenarij, za najboljšo režijo in posebne nagrade). Žal letos nismo prejeli filmov iz Slovenije, vendar obstaja možnost, da se bodo nekateri filmi z letošnjega festivala v postprodukciji po festivalu prikazali v Sloveniji. Želimo si namreč sodelovanja bodisi z RTV Slovenija bodisi z drugimi organizacijami, ki bi lahko festivalske filme predvajale občinstvu v Sloveniji.

 

Darko Ivić - Interview for 20minutos.es

19.02.2025.

Festival de cine de Belgrado para y por personas con discapacidad: "Por un mundo más humano e inclusivo"

• Bosifest celebrará en octubre su decimosexta edición.
• Mujeres con discapacidad y violencia machista: la realidad detrás del corto 'Apagada'.

“Como herramienta educativa el cine tiene el poder de cambiar mentalidades y perspectivas. Las películas de este festival nos permiten ver aventuras humanas únicas que ponen de relieve una misión común: trabajar en la construcción de un mundo más humano e inclusivo de diversidad y riqueza”, dice Darko Ivić, director del Bosifest: Festival Internacional de Cine Documental de Belgrado para y por Personas con Discapacidad. 

“El tema es las personas con discapacidad, independientemente de qué tipo de discapacidad sea”, cuenta Darko. 
El festival serbio está en pleno proceso de recepción de las películas que aspiran a participar en la decimosexta edición de este evento cinematográfico que tendrá lugar en octubre.

Bosifest nació en 2009. Al principio había pocos fondos, los patrocinadores brillaban por su audiencia y un equipo pequeño se hacía cargo de todo. También contaban con un púbico reducido. Con el paso de los años el festival ha ido creciendo y un mayor número de actores, directores y público se han unido a la causa. También voluntarios, periodistas y patrocinadores han llegado para quedarse.

En estos dieciséis años se han proyectado más de 800 películas de Serbia, pero también de otros lugares de Europa, América, África, Asia y Australia. Además de las películas proyectadas dentro y fuera de concurso, Bosifest ofrece talleres, mesas redondas y exposiciones.

Bosifest tiene una estrecha relación con Inclús, Festival Internacional de Cine y Discapacidad de Barcelona. España ha estado presente en el festival serbio, donde ha recogido frutos. En 2013, la película Cromosoma 5, de María Ripoll y Lisa Pram, ganó el premio grand prix del festival. En 2019 el gran premio del Bosifest fue para la película Moisés, de Laura de Miguel.

“Bosifest es el único festival que solo proyecta películas documentales de temática de personas con discapacidad. Existen otros festivales que tratan la discapacidad pero también incluyen otras temáticas como la ecología”, explica Darko.

Personas con y sin discapacidad participan en este festival. Las películas versan sobre personas con discapacidad o están hechas por personas con discapacidad. “El festival ha sido y sigue siendo un punto de encuentro para profesionales nacionales y extranjeros, estudiantes, personas con discapacidad y en general amantes del cine”, cuenta su director.

El festival sirve también para visibilizar y poner sobre la mesa los obstáculos a los que se enfrentan las personas con discapacidad a la hora de intentar introducirse en el mundo del cine. 

“Bosifest promueve la vida activa de las personas con discapacidad a través del cine. Las películas que se proyectan muestran los problemas que tienen las personas con discapacidad en su vida cotidiana: la relación con la opinión pública o la posición social y económica en la que están. En los talleres las personas con discapacidad y expertos en diversos campos intercambian información mediante debates para alentar la superación de la exclusión social. También señalan posibles instrumentos que fomentarían el desarrollo de cada individuo respetando la diversidad a través de los derechos individuales”, cuenta Darko.

El objetivo principal del festival no ha cambiado con los años: “Sensibilizar a los jóvenes y al público en general sobre las personas con discapacidad. Fomentar la comprensión. Mejorar la comunicación. Aceptar la diversidad. Romper los prejuicios existentes”, concluye su director. 

 

Director Slobodan Sijan and jury member of BOSIFEST 2013

There is no bad movies on BOSIFEST

As a director, you're usually in a position to evaluate. What is the experience of being a member of the jury of international film festivals such as BOSIFEST?

In general I do not accept this type of call especially on the local festivals where you risk that because of unrewarded movie to gain lifelong enemies. I agreed to be a member of the jury on BOSIFEST, because of its specificity. The experience was very good thanks to the good selection of the director Maja Milos, so there was no weak films. It was interesting to get to know the films with different fates.

What criteria were crucial in evaluating the films?

I personally love those movies that are subversive in the choice of topics, but I love the diversity in the approach. Finally there are the other members of the jury and we harmonize our opinions.

Which movie left on you the strongest impression and why?

All three award-winning films, each in their own way. The film, which won the Grand Prix BOSIFEST 2013 "Chromosome 5", is a story that is told from the inside. Trying to get answers to the diagnosis of her daughter Andrea who lost chromosome 5, mother who is a photographer makes an intimate diary. The film is an intimate story that is told in a very professional manner and visually shaped. “A.K.A. Dok Pomus” is professionally narrated movie story about a man with whose hits I grew up and not knowing his life story. In the movie "The Last Taboo" people with disabilities talk about their love life in a very bold way. I think these films push the minds of people when we talk about people with disabilities.

Director Maja Milos, selector BOSIFEST 2013

Expect the unexpected

In a world where solidarity and empathy are increasingly suppressed and lost, films that we will have the opportunity to see at this year's Bosi festival, first of all, will point us to think about these basic values ​​of human society. We'll see special films with special personalities, which are not different because of their disability but because of permanent struggle and celebration of life. That certainly makes them special and distinctive in a society that has fallen into apathy. In such society often dominates superficial view that disabled people are only those who do not walk. These films reveal that they actually walk in open spaces that often most people in society can’t even imagine. The courage in the phrase, topic, procedure, tapping the irrational, the openness of views where the society is handicapped by blind spots, all this features are characterizing this year's selection of films. They will shake you, run, hit, make you imagine, laugh, surprise. Expect the unexpected!

Director Oleg Novković, selector BOSIFEST 2012

Indestructibility of life, because there is always hope

You will see a variety of films from all over the world. Different cultures, customs and social circumstances. You will meet different characters and their stories. You'll see the struggle, suffering, joy, sadness, optimism and above all the desire to live. You'll learn something, you will experience and identify with interesting personalities, you will love and understand them. Get closer to something that you avoided - see and discover - universally human being. Once again you will discover the vitality and life force. Indestructibility of life, because there is always hope. Come to see and understand.

Director Igor Turcinovic and selector BOSIFEST 2011

A good and interesting festival, not only socially responsible

So far I have had the opportunity to watch a lot of movies that have treated the topic of people with disabilities, and some of them have become real classics such as “Rain Man” or “My Left Foot”, and some were so pathetic to me that caused " yuck " feeling in the stomach mixed with disgust because of the greed of some producers to use someone’s troubles to make merchandise for sale.

But the movies that I've looked at in a very short time (with deadlines is always a big deal) for me were however much it may sound like common place is really a completely new experience. Some of them are so serious that the recording may be homework for many Serbian filmmakers and their "warm human story ". I am fascinated by the lack of pathetic and self-pity. Cheerful, courageous, explorative and some moments truly shocking. These are some of the movies I watched. Those low quality movies, which can’t be found in the official competition with their charm knew to compensate professional ignorance and limitations of the budget. A good and interesting festival is not only socially responsible.

Boban Skerlić director and jury member BOSIFEST 2012

BOSIFEST brings the joy of life and the creation

At a time when TV programs are flooded with various types of reality shows, and to serious topics are approached in sensationalist way, what is the significance of BOSIFEST - Belgrade International Film Festival for and by people with disabilities?

BOSIFEST is a serious international festival in all aspects and is a rare opportunity to hide from the onslaught of primitive, tabloid, entertainment and vulgar content. Any kind of such refuge is, no matter how small and temporary, really valuable.

For a good film is needed a good story, but sometimes it seems that there is no a better writer than the life itself. Which film and story you admire the most?

This is certainly winning documentary film "The Last Flight" by Yves Langlois, who endlessly witty and intelligent, and without dosing, redefines the terms "frustrated" and "disabled" in every sense. Epic, heroic movie.

As to a member of the jury which criteria were crucial in the evaluation of films?

Exclusively cinematic ones. As on any other movie festival. Relevance of the topic, the formal consistency, innovative solutions, passion ...

 

Milan Lucic former director of the Youth Center and the jury member on BOSIFEST 2011

The BOSIFEST is the relevant cultural stronghold for the region

Which movie left on you the strongest impression and on which you would tape the label "must see"?

I will set aside two Canadian films: realization: "Last Flight", directed by Yves Langlois (grand prix of BOSIFEST 2011), cautionary tale of a man who pushed the limits and did not give up in situations in which most of us would not have persevered. Also like "Step Up!" by Thomas Wormser (crystal plaque for best director BOSIFEST 2012), about a young and promising dancers who lost his foot in a car accident. But that did not stop him to realize his dream, with a lot of effort and will he managed to triumph on the dance floor. These stories to all of us should be an incentive and inspiration in life.

What criteria were crucial in evaluating the films?

In evaluating the movies basic principle was the artistic quality.

For nine years you’ve been on the board of IETM, Europe's largest cultural network which brings together around 500 institutions similar to Youth Center. What are your experiences? How much attention is paid to festivals like BOSIFEST and how these kinds of festivals contribute to a richer cultural offer of a city?

Availability of program to people with disabilities is one of the very important issues within the IETM network. It is impossible to talk about multiculturalism and the impact that art should play in society, and that does not take into account the availability of program to all citizens. BOSIFEST program is important not only for the cultural life of our city, but also an important cultural foothold for the region when it comes to events that deal with promoting equality and breaking down prejudices related to persons with disabilities. As well, is very important the fact that BOSIFEST sends a message that the integration of people with disabilities is necessary in any society, but also possible, and that the public meets their needs, rights and status. Also, looking at the films that are the work of people with disabilities, we realize that they can deal with movie art equally well, story and experience that brought to life on the big screen teaches us that nothing is impossible if there is a will, solidarity and support for the environment and society.

Nemanja Vranjkovic, Deputy of General Director of Radio Television Studio B

It is a privilege to support BOSIFEST

Year after year, we realize that what we do, and the privilege to support such event, has only positive, beneficial and far-reaching good effects. Support is needed by everyone, nowadays, it is important to at least try to understand each other. The program and the people who organize BOSIFEST deserve any kind of support, and that we all should be proud of their work. Every event of this kind is important for all city of Belgrade and its people, like those who love movies, and those who love and understand people around them. Perhaps this is one of the opportunities offered to us to stop and think about the world and people around us.